Aitana

Culukafra

Dodaj komentar 12.04.2009 23:21 aitana

Lep pozdrav iz Culukafre.

A kdo ve, kje je to? Se mi zdi, da je to besedo uporabljala moja babica, ko sem bila mala. Zakaj že? Recimo, da je Culukafra spukilandija. Včasih namreč, ko si med samimi norci, pozabiš, na kateri strani se giblješ, sploh če si poleg vsega še malo labilen, častna beseda, da pozabiš. Zamišljajte si zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice, v katerem je na kupu nekaj shizofreničark, par depresivk in maniatičark in še kakšna nediagnosticirana, ker tako daleč ne seže moje znanje psihiatrije. Tak svet v malem, kjer se babe združijo proti sistemu, in one držijo skupaj, ampak samo tako dolgo, da dotična zapusti prostor. Ker potem jo skupaj opravljajo, druga drugi pa govorijo “amapk tebe pa ne šinfam, veš”. Na koncu rata tako zabavno, da se smeješ skupaj z njimi in se v določenem trenutku zaveš, da si kdaj pa kdaj presneto blizu, vsaj maniji (ok., meni kljub temu, da je Velika noč, Jezus ni poslal smsa, da pride k nam domov na večerjo-a mogoče zato, ker ima S. raje od mene?), ampak v končni fazi big deal.

A. ne more več in pravi, da se ne gre. Jaz pa sem ostala brez teksta in brez moči, da bi se prepirala in argumentirala. Đizs, jaz ki sem bila kar pomnim vedno proti tovrstnim besednim zvezam ala “nimam več moči”, “to me je prizadelo”, “boli me” in sem bila vedno ponosna, da nisem pisala sluzave kvazipoezije z omenjeno tematiko, evo me zdaj.

Danes se mi kadi ukradene cigarete

Dodaj komentar 7.07.2008 23:11 aitana

Dober vecer iz tam, kjer sem. Zdaj sem pa res ze prestara za vse to skupaj, pa naj rece krdorkoli, karkoli hoce. In ne, ne sprejemam kritik na racun izostanka sicnikov in sumnikov, ker se nahajam tam, kjer jim je to spanska vas, no, nekaj podobnega temu pa res.

Kar hocem povedati je to, da bi nekaj let nazaj verjetno skakala od evforije nad tem, kar se mi trnutno dogaja, morda bom skakala ze cez en mesec. Baba pac. Ravno to je rekel zadnjic Rafa, da z babami je pa vedno problem (zacuda ravno po tistem, ko se je moral hoces noces ukvarjati z mano, ker sem imela pripombe na to, da pri 45 stopin jah ne dovoli prizgati klime. Saj v koncni fazi ima prav ampak mi je prav vseeno, tole glede ba mislim. Tako sem lena, da se mi ne da niti po cike. In A. je dalec stran, ne morem mu jih krast, kar me spravlja v obup. P. verjetno smrdi tako kot vedno, in jaz, ki disim po cistem in po novem parfumu z vonjem caprijskih pomaranc, si bolj kot cesarkoli zelim podlakane smrdljive crne majice, ukradenega cika in potem se enega in se enega in bordojca, ki ga tudi pod razno ne locim od drugega bordojca, pa uspesno lazem A.ju, da ju. In potem lahko pijem bordojca in kadim ukradene cike, ki so itak najboljsega okusa, sploh ko mi moj A. tezi, da jih nikoli vec ne bo kupil in da je ta pa res zadnji. Vem, dragi moj, da ni lepo, da ti kradem cike, da ti vse pokadim in ti ostanes brez, ampak to je pac dom.

Na zivce mi gre, da tukaj ne morem nosit mojih ljubih vrtoglavih pet, ker so tu tla pac prevec neravna in jih unicim ze samo, ce jih obuta vanje pogledam (unicim cevlje namrec), da se mi ne ljubi pisati mailov in raje berem U. -in blog in se slinim od pogresanja mojih absolutno cudovitih in nemogocih prijateljev.

Kar mislim, da hocem povedat je to, da sem tu, kjer sem vedno hotela bit, je ok, skoraj skoraj je to tisto, kar sem zelela, verjetno manjka samo nekaj mesecev, da se dokoncno realizira, ampak NE. Saj pravim, z babami je vedno problem, sploh z mano. Ampak zadoscenje je pa se vedno. Pac sem bolestno tekmovalna. Pa kaj, ce znas lepo predstaviti, lahko izpade prav sarmantno.

Grem po cike. Do naslednjic.

Renoviranje tako in drugače

Dodaj komentar 25.06.2007 17:22 aitana

Renoviranje je ena sitna zadeva, sploh če ob sebi nimaš najbolj vročega interior designerja ta hip, ki odloča za in namesto tebe in ki bolje kot ti sam ve, kaj je zate dobro v oločenem trenutku.  Možnosti je ogromno, financ ponavadi premalo, ampak to je druga zgodba. Mogoče je komu zabavno, meni se ne zdi. Renoviranje pomeni, da stare stvari, na katere si čustveno navezan, čeprav jih ne maraš več, odstraniš iz svojega življenja,da razbiješ ploščice, izruvaš stare talne obloge in parket, potem se nekaj čas ukvarjaš s svinjarijo, ki se je nabrala v dolgih letih, če imaš srečo, se urežeš na kakšnem steklu ali keramiki, po možnosti fašeš še alergijo ali dve… kar naenkrat se vse, v čemer si živel, kakor i pač lahko pač toliko in toliko časa, spremeni v kup sive svinjarije, ki jo je treba nekako odstraniti. Med stvarmi, ki čakajo na odvoz na odpad, pogosto najdeš kakšno malenkost, ki povzoči, da se ti stoži po “prej”.  Ok, zdaj so stare stvari na kupu. Stanovanje je prazno. Gledaš kup, ki je v nekem smislu predstavljal tvoje življenje, in kar naenkrat vse skupaj kljub malenkostnim melanholičnim izpadom izgleda prav malo žalostno in bedno. Omare, ki so izgubile sijaj, sedežna, ki je bila nekoč lepa, zdaj pa razcufana čaka na svoj konec, svetilka, ki jo pa mogoče še uporabiš, ker je retro. Ravno v retru je problem, verjemite mi. Ne bom razglabljala, zakaj je temu tako, tisti, ki morate razumeti, tako in tako razumete.

Če se zgornji del ni zdel dovolj dramatičen (meni se zdi prav tragičen), je tu še desert: zamenjava električne in vodovodne napeljave. Nekaj, kar je torej tako v globino zjebano, da je potrebno totalne reforme. Zdaj pa se loti razbijanja sten, povezovanja kablov, menjave solznih (pardon, vodovodnih) cevi…  Ni zmeraj potrebe, da bi se zadeve loteval tako globinsko, zato se trudiš, da pa mogoče le ne bi, vseeno pa ni presenečenje, če ugotoviš, da bo to pač nujno potrebno. Fajn pa ni. Sicer je verjetno dober občutek, ko je enkrat cela zadeva za tabo-bom povedala, ko bom tam. Zaenkrat se trudim, da bi nekako rešila vsaj elektriko brez prevelikega rušenja.

Tretja faza, tista kao prijetna, je faza novega opremljanja. Nekateri nekaj časa živijo v praznih sobah, z jogiji na tleh. V bistvu prav privlačna ideja. Ok, kako se odločiš, kakšen si, in izbereš temu primerno pohištvo? Ki naj izraža tebe in iz praznih sten naredi dom? Dobro, ajde, izbereš tisto pohištvo, ampak, kako se z novim pohištvom počutiti doma? Saj je fino, zanimivo, ko ga izbiraš, čudno, ko nov kavč naseli kot, ki ga je zasedal stari, na katerem se je prebralo toliko knjig in je bil tisočkrat polit z rdečim vinom in sploh ni zameril?  Ker novi te zamerljivo gleda s tistim rdečim flakom na sebi in ne razume, da je lahko samo tak del tebe.

verjetno se počasi navadiš na novo opremo. Ampak to ne pomeni, da je renoviranje lahka stvar.

O demonih in oprodah

3 komentarjev 1.06.2007 23:01 aitana

Nedavno tega je Ekscest razložil, zakaj je bil Don Kihot, preden je to postal, pravzaprav mlin na veter. V  bistvu zelo zanimiva teorija, ki pa jo bom na tem mestu žal zapostavila. Pomembno je to, da smo na koncu prišli do zaključka, da smo vsi mi oprode svojih demonov.

Ok, vem, da zveni precej dramatično, velja pa predvsem zame. Verjetno za vse ostale tudi, vsaj latentno. In v mojem svetu, ki se vrti samo okrog mene, je to pač zanimivo gonilo. Gre za to, da smo obsojeni na življenje z našimi demoni, obsesijami, ambicijami (kar je v bistvu eno in isto), strahovi in frustri. Ki so lahko destruktivnega ali pa ljubko ustvarjalnega značaja. Saj ne trdim, da ne obstajajo optimisti, ki vidijo v življenju vse skozi roza očala in so sposobni demone ignorirati. Oziroma, prav to trdim. Demoni so prav lušna zadeva-nikoli ne gredo stran,  ugnezdijo se nekje odzadaj, in so prisotni v vsakem trenutku, zavestnem ali pa ne. Glede na to, da so gonilna sila, zaradi katere potem ljudje ustvarjamo, ljubimo, trpimo, ne spimo, hodimo na psihoanalize ali se napijamo, delamo dobra dela ali popravljamo krivice, storjene nam, našim staršem, prijateljem ali pa ubožnim sestradancem iz tretjega sveta, in so lahko hkrati razlog za samomor, mislim, da jim posvečamo vse premalo pozornosti. (Vsa naša dobra dela, v imenu čiste dobrote. Kao. Po mojem črnogledem mnenju ta absolutna dobrota pač ne obstaja. Vse skupaj je posledica lastnega egoizma v najbolj svetem pomenu besede. Na koncu koncev tudi demoni potrebujejo hrano.)

Naj povem drugače: demoni so naši najboljši prijatelji. Sicer se jim udinjamo 24/7, ampak to niti ni tako pomembno, če pomislimo, da se pač nikoli ne bodo zares poslovili. Vse gre stran, vse takorekoč pocrka, demoni pa ostajajo. Mogoče se malo spremenijo, sve u svemu pa so ena konstanta. In če kaj rabimo v življenju, so to konstante. Žalosten temelj bivajoče biti, ampak kaj hočemo. Saj tudi ljubezen ni popolna, dajmo si priznat. Je pa vseeno fina. No evo, to je ravno to, o čemer govorim.

Nov demon se pojavi nepričakovano, enako kot Tisti. Nepričakovano, kot posledica nenavadnega spleta okoliščin. Najprej se pojavi panika, živčnost, nesigurnost, metuljčki,  pri Tistem gre vse našteto v pozitivno smer, pri demonu pa seveda ravno obratno. Potem, ko se začne obetati resna zveza, klasična panika-a zdaj je pa to za vedno, a bi jaz res to tako čisto zares??!!! Mešanica občutkov: obrni se, zbeži, dokler še lahko, hkrati z skoči v vodo in plavaj, to je to, no guts no glory, valjda je to to!!!! Ko si že nekaj časa v zvezi s Tistim ali pa z demonom, se naučiš živeti z njim(a). Aja, še to: če demon ne mara Tistega, zvezi kaže slabo. Če je obratno, pa tudi. V njuni družbi se počutiš doma in domačno, Tisti ni vse, kar si želiš od nekdaj, je pa točno to, kar potrebuješ in ljubiš (še dobro, da ne dobimo vedno vsega točno tako, kot si želimo). Seveda se mu do neke mere prilagajaš. Da pa se čisto ne pogrezneš v vatico ljubezni, so tu demoni-a nisem rekla, da so pomembni? S katerimi prav tako živiš, čeprav bi raje, da jih ni (spet-pazi, kaj si želiš!), ampak ti pomagajo pri tem da si, kar si, in da te Tisti ljubi. Seveda velja enako tudi the other way around.  Kljub temu pa, roko na srce, bi kakšnega od mojih demonov z veseljem poslala na intenzivni poletni tečaj lepega vedenja in zdrave mere.

Moje velemesto

1 komentar 26.05.2007 23:27 aitana

Kako pogrešam moje velemesto, z vsemi njegovimi posebnostmi, z vsem tistim obdobjem preteklosti vred, ko so poletne sobotne noči najbolj nemogoč čas za to, da greš ven, ker se je ves svet spravil ravno v to ulico, na ta trg, kjer je iluzorno pomisliti na to, da lahko kjerkoli parkiraš avto, ker so ob dveh zjutraj še vedno zasedene vse parkirne hiše. Življenje na ulici, vdihavanje tistega posebnega nočnega zraka, ki je takšen samo tam. Spomnim se ene prvih noči, ko smo zabluzili v Acuareli in še nisem vedela, kako priti domov. Pa ne zaradi alkohola, ne zaradi ljubezni ali flirta. Nisem vedela, ker sem preslabo poznala mesto, tudi zaradi prekletstva metrojev. In sem kar šla, sama, ob štirih, petih zjutraj sem se spuščala po aveniji, polni avtomobilov, nočnih avtobusov, ljudi, ki so vedeli, kam gredo in kateri je njihov avtobus. Šla sem naravnost, delala sem se, da popolnoma obvladam situacijo, prižgala sem si cigareto-tudi za to ljubim to moje mesto, v katerem ni čudno, če dekle hodi po cesti s cigareto v roki. V bistvu sem se neskončno zabavala, kar tam, med množico, sama, srečna, nesigurna, del nečesa veličastnega, ki je bilo takrat moje. To so noči, ko čutiš, da je vse okrog tebe tvoje, ko tvoje srce utripa v ritmu valovanja velemesta. Jezik, ki ga ljubiš je povsod okrog tebe, veš, da ti nikoli ne bo zares pripadal, ker ti mama ni pela uspavank v njem, ker se naučiš otoških pesmic, pa vseeno niso tvoje, ker niso del tebe od nekdaj, niso najbolj naravna stvar, ki ji v vsakdanjem življenju sploh ne posvečaš pozornosti, ampak se spomniš na njih, ko se s sprijatelji iz otroštva malo napiješ in se spomniš na barčico, ki plava po morju. Ali pa na račke in miganje z ritko, ki si jih plesala v vrtcu in jih je mama dokumentirala na danes starih, porumenelih fotkah.  Kako razložiš novim prijateljem iz velemesta, kdo si, od kod prihajaš, kako živiš doma, da prijatelji, o katerih govoriš, niso prazne besede za fiktivnimi obrazi, ampak ljudje iz mesa in krvi, s katerimi rešuješ svet  ob pivu v kafiču? Kako poveš, da v nedeljo tudi ti hodiš k mami na kosilo? Nedelje v mojem velemestu so žalostne. Vsi so nekje, pri babici, teti, starših, na obisku pri prijateljici iz osnovne šole, ki je ravno rodila, občudujejo dojenčka. Lahko greš k prijateljem na kosilo, ne moreš pa skočiti k babici, da ji pomagaš populiti plevel. Lahko greš v najpomembnejše muzeje, na kavo, na zmenek z nekom, ki ti na uho šepeta besede v ljubljenem jeziku. Kako tujemu ljubimcu razložiš razliko med imeti rad in ljubiti v svojem jeziku?

Moje velemesto, kako ga pogrešam ob sobotnih nočeh. Vročino, ki puhti iz pločnikov, in ciklon čustev in občutij, evforično vznesenost, ki te odnese iz enega konca mesta na drugi, z ljudmi, ki jih ne poznaš in je čisto vseeno, kdaj in kako prideš domov, ker te doma, najeti sobi,  nihče ne čaka, amapk vseeno veš, da imaš nekaj kilometrov iz centra velemesta družino. Ne po krvi, ampak po ljubezni. Nadomestnega očeta, ki te pokliče ob treh popoldne naslednji dan, prestrašen, ker je izvedel, da se ponoči nisi vrnila domov. Potem se, medtem ko v tujem stanovanju kuhaš špagete  z družbo prejšnje noči,  zlažeš, da si prespala pri prijateljici v centru in veš, da te je spregledal.

In vse tiste dolge noči, v katerih se učiš od ljudi in situacij, ki ti dajo več kot katerakoli šola  in veš, da tovrstno  znanje lahko dobiš samo tam, na mestu zločina. Karkoli že to pomeni.

Hecna, ta mešanica osamljenosti in sreče in svobode in odtujenosti.

Maščevanje Pravemu

Dodaj komentar 10.05.2007 12:42 aitana

Moj Pravi…. Ki ga nisem iskala, ki me je našel sam in me začaral in me zajebal. Ker imam z njim in zaradi njega, odkar je z mano, strastno razmerje ljubezni in sovraštva, ker me ne pušča pri miru in me ne spusti, tudi ko si to res želim, se mu maščujem. Tale zapis je moje malo maščevanje ljubljenemu Pravemu.

Kako je že rekel Prosper Merimee v Carmen… “Ženske so kot mačke-ne pridejo, ko jih kličeš, in pridejo, ko jih ne”. Tako nekako je z mojim Pravim. Ušunjal se je v moje življenje, brez da bi lahko kaj naredila proti temu, v bistvu mi ga je predstavil moj oči, tam daleč nekje v otroštvu.  Pa Pravi sploh ni ženska, niti moški, niti ni samo moj, in je prišel, ne vem, kaj je videl, sigurno pa je zmagal. Moj Pravi je tujec, ki ne spada k nam, mačistična baraba, ki zahteva popolno predanost, tudi takrat, ko to v tem času in prostoru-predvsem prostoru-ni mogoče. Ok,to še sprejmem. Saj neke druge izbire nimam. Ampak Pravi je tako izmuzljiv in zahteven, da ne dopušča, da bi kakšen del mojega življenja potekal brez njega in bi ga hkrati imela. Definira moje odnose in moj urnik, vpliva na barve mojega make upa, na dolžino las in obliko uhanov.

Milijonkrat sem že rekla, da ga bom pustila, ko me je znova spravil v jok in sem se zavedela, da je ta odnos nemogoč. Potem pa, kot vsak dober Pravi, me je dvignil in me ponovno prepričal, da brez njega ne morem in da edino skupaj mirno in enakomerno dihava. In v bistvu se imava, kljub vsem oviram in težavam.

Sicer pa, saj ne bi hotela Pravega, ki ne dela vsaj malo štale in drame v mojem življenju, ki je priden, potrpežljiv, ljubeč, ampak brez strasti, brez kančka nečesa črnega, ki začini odnos in ki se mu moram dokazovati vedno znova, tako kot on meni. Moj Pravi je v tem smislu popoln. Ampak vseeno ga lahko malo obrekujem, ker me spravlja ob živce-še bolj pa me spravlja ob živce to, da mi je to, da me spravlja ob živce, všeč.

V bistvu je najin odnos malo fiktiven, poln idealiziranj in postavljanja na piedestal. Ampak če ne bi bilo tako, ne bi mogel biti Pravi. Njega v bistvu ni, zame je samo, če sem tudi jaz zanj. Zveni egoistično? Ma, vsi smo mi egoisti.  In odnos s Pravim je najbolj očiten primer egoizma, to ni topla, tolažilna, mehka in varna ljubezen, sprejemanje in spoštovanje, ampak večen boj med egom in egom, fiktivnim in resničnim, kolikor je ego pač lahko resničen. Začinjen s ponižnostjo in samopoveličevanjem. Paradoks? Če ne bi bilo paradoksa, ne bi bilo Pravega. Na koncu koncev spet resnica v tujih, umišljenih očeh, kot pravi moja prijateljica, nam je všeč, kakšne se vidimo v tujih očeh. Če je dan dober, je moj odsev v Njegovih očeh to, kar hočem videti, in sem srečna kadar pa je dan slab, kričim vanj, da bi mu dopovedala, naj me vendar vidi drugačno ali pa bom šla. Ampak ne grem, ker se vrnem in počakam na dober dan. Vseeno pa so oči Pravega niso zares njegove oči, ampak so moje, ki se transponirajo v fiktivnost Pravega in razsojajo v njegovem imenu.

Zveni že skoraj religiozno. Bog, ki ni Bog. Niti slučajno. Je pa Pravi, ki se mu ne moreš upreti in se, po resnici povedano, niti ne trudiš preveč, da bi se mu. Pravi ni ljubezen, čeprav ga brez ljubezni ni, niti ni samo strast. Je samo preprosto Pravi. Ovit v noč, cigaretni dim in teatralnost.

Lolly-POP

1 komentar 9.05.2007 23:30 aitana

Nekoč me je nekdo obtožil, da sigurno ne poslušam več popa. Laž, navadna laž, katere globini ni videti dna. Ozadje: nekoč sem poslušala pop. Dejstvo: še danes ga, medtem ko do nezavesti plešem po sobi z gibi, vrednimi samega Fredija Milerja. Vem, ničkaj privlačno. Me pa osrečuje. Vsako leto imam čisto nov, svež album, ki me prevzame. In to tudi javno priznam, mogoče kdaj malo kao v šali, ampak sem itak ugotovila, da je najboljši recept, da poveš resnico. Ker potem ti sigurno nihče ne verjame. Sploh če zraven malce zaviješ z očmi in poudariš, da je res. Je vredno poskusiti, vedno vžge. No, potem ljudje vedo veliko o tebi, brez da bi se tega sploh zavedali, ker te v tvoji “šali” itak nihče ne vzame resno.

Da se vrnem k popu. Ja, pop je zakon, bolj ko je sluzav, dekliški in z nežnim pridihom patetike. Mnjam. Potem si pulim srce iz prsi in ga teptam z nogami-metaforično seveda, iz čistega veselja do življenja ali pa v neznosni bolečini brez vzroka,  in se počutim nadvse dekliško in prosto. Evo ga-to je to, pop daje občutek dekliškosti in svežine. Sploh, če zunaj sije sonce, in hodiš po cesti,  sploh v poletnih nočeh po pivcu ali dveh, najbolj pa v avtu, takrat, ko si enostavno moraš prižgati cigaret in narediti grimaso. Najboljši so tisti komadi, ob katerih se spomniš na kak dogodek ali obdobje,tisti tastari,  povlečeni iz naftalina. Čeprav je čar popa ravno v tem, da so bolj večni kot večnost sama-v bisvu bistev so vsi isti, to pa je tudi razlog, da se furamo na njih, in, resnici na ljubo, je jutri včerajšnja pesem že v ligi naftalinskih, in povezana z vsemi možnimi in nemožnimi spomini. Naj živi patetika v vseh svojih razsežnostih-razen diletantske poezije, ki ji želim vse najslabše. Dajte ji vsaj glasbo, revi, da malo zaživi.

In če smo že pri popu, ne moremo mimo obdobja gimnazije. To je tisto obdobje,  ko ne veš čisto zares, ali si želiš biti Drakulova nevesta s kilometrskim cigaretšpicom zataknjenim med krvavo rdeče ustnice, ali bi raje z liziko v eni in čikom v drugi roki-ker si ljubka, ampak hkrati strašno cool (evo ga, dualizma!)- skakljala po pouku v bližnjem parku, obvezno z nemarno spetimi lasmi in rožnato zardelimi lički. Ne glede na to, za kaj se odločiš, se vedno odločiš za pop, ki ga večinoma tudi na skrivaj navdušeno poslušaš.

Kasneje, ko popa ne poslušaš več ali pa se spremeni v statement, je še vedno nekje v tebi. Če pa to sprejmeš in  imaš z njim dejanski odnos, ugotoviš, da je vedno vse isto. Da imajo pesmi drugače obrnjene besede in da so obrnjeni tudi akordi, ampak v bistvu vse ostaja isto. In v tem je mir popa. Ker veš, da se pač nič ne spremeni. Svet ostaja isti, jaz pa mirna, ker je na nek način še vedni isto-dobro, slabo, nekje vmes… Saj je vseeno. In s tem ostajam ista tudi jaz. Da ne bo pomote, goreče zagovarjam stališče, da se ljudje ne spreminjamo, da se spreminjajo situacije, bla bla bla. Jaz sem čisto enako zmešana zdaj, kot sem bila prej, enako sem žalostna, enako sem histerično srečna, enako sem navdušena. In pop mi to potrjuje, s tem, ko me še vedno navduši ali spravi v jok. In če to ni neke vrste mir, potem ne vem več. Podobno kot lizika, ob kateri se pač punce hočeš nočeš vsake toliko zalotimo. Sladkor+malo otroškosti=lizika. In =pop. Torej, lizika=pop. O tem, kako čokolade in bonboni pomirjajo, pa mislim, da se sploh ne rabimo pogovarjat.

Parfum in cigaretni maček

2 komentarjev 6.05.2007 00:09 aitana

Prvi moj fetiš, drugi moja usoda. Danes sem šla, z najhujšim cigaretnim mačkom na svetu, logični posledici škatlice in pol prejšnjega dne, kupit nov parfum. No ja, nov… nova flaška. Parfum pa je ostal isti, ta, v katerem se pač počutim jaz in nujno hočem, da se ljudje, ko ga zavohajo, spomnijo name. (Saj ne trdim, da nisem egotripašica.) In cigaretni maček-to sem na lastni koži izvedela in izkusila danes-je najbolj neprimeren  možen čas za nakup novega parfuma. Pri najboljši volji nisem razločevala vonjev. Sicer sem imela trdno začrtan plan, kaj in kako, ampak potem… me je rešil cigaretni maček, ki me je postavil pred dejstvo, da moram kupiri edini parfum ki v meni nekaj zbudi, pa čeprav je to nekaj nedefiniranega vonja, ki ga pa sicer že poznam. Ker točno vem, da bi naredila napako, če bi kupila drugega. Ker sem jo še vedno, ko nisem kupila Njega, ker sem ampak res obakrat obžalovala. Saj drugi lahko diši, ampak nima tistega nečesa več, ki me je očaral in v katerega vonju se vidim takšno, kot sem si všeč . Popolnost oblike in vonja, ideje, spletene  okrog Njegovega imena, ki na koncu vodi, skupaj s škatlico cigaret, k moji ideji o meni. Takšni, kot vem, da ni čisto ok, da sem, ampak mi je super, da sem pa BAŠ takšna. Naparfumirana kadilka.

Smešno, Olaf mi je povedal, da pozna gospo, ki uporablja šminko iste barve kot jaz, kadi isto znamko cigaret kot jaz in uporablja moj parfum. In še barvo las si deliva. In to je vse. Res vse, kar imava skupnega. Ampak meni se to zdi ogromno, ker sem pač jaz ta, ki kadi te cigarete, uporablja ta parfum in nosi krvavo rdečo  šminko. Gospa je od mene starejša vsaj trideset let. Zdaj pa vprašanje:a je grozno, da je ona v teh pogledi ista kot jaz, ali je grozno, da sem jaz ista kot ona? Mogoče pa sploh ni grozno, razen tistega oceana ženske nečimrnosti. Čeprav mi je prijateljica nekoč rekla, da se v meni skriva stara baba, ki se vsakič, ko se tri ure pogovarjava po telefonu, mirno prikaže iz moje podzavesti in primakne kak starodaven pregovor tipa: Bog ima dolgo palico in  nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Mogoče sem pa samo “stara duša”-evo še ene babičime izjave. Saj je še meni sami smešno.

V glavnem, kje je zdaj catch? V tem, da sem zaradi cigaretnega mačka kupila isti parfum kot vedno? Ali v tem, da se lahko nakup parfuma spremeni v metaforo o ljubezni in iskanju PRAVEGA- česarkoli že.  Po mojem ne. Ker je moje življenje, odkar se zavedam sebe, definirano s parfumi. Že ko me je oči nosil v naročju na morju, ob jutrih, ko so bile na tamariskah še rosne kapljice noči, sem se z njimi parfumirala. To je bilo pred cigareti in pred šminkami. Tudi to, da sem si vedno, ko so me vprašali, kaj si želim, rekla, da si želim parfum. Sprememba iz nezavednega v zavedno se je najbrž zgodila, ko sem dobila otroški parfum, ki je imel narisano Jessico Rabbit, zapeljivo rdečelasko. Prva identifikacija? Ne vem, v analizah je najbrž boljši kdo drug.

Evo, parfumi so bili od nekdaj. Do danes sem zares posvojila dva, od katerih je eden samo še ljub spomin. Ampak ga ne bi nazaj. Drugi je tukaj, vse, kar si želim, je pa tu še tretji, na katerega čakam, da bom dovolj stara, da ga lahko začnem uporabljati, ker je vonj, ki ga povezujem z zrelostjo. Ampak današnja odločitev je bila prava. Kljub cigaretnemu mačku, zaradi njega, saj je vseeno.

O PRAVEM pa kdaj drugič.

Prvi v drugi

2 komentarjev 28.04.2007 23:27 aitana

Zapis. V kategoriji.

ker nič ne sme iti v nič, sploh pa ne kategorije. Zdaj sem še navdušena, ker je novo in zabavno in bi ravno morala početi veliko bolj akademske zadeve. In takrat, kot vemo, čistimo wcje z zobnimi ščetkami  (ker je to ravno zdaj nujno in neobhodno),  če navedem samo eno od ekstravaganc.

Ravno sem gledala Stepford women (ali je bilo wives?) in sem popolnoma očarana nad postaranimi barbikami. Ki so krasne, popolne robotke, ki po mojem iz čistega veselja do življenja res čistijo wcje z zobnimi ščetkami, prepojenimi z belilno zobno pasto (saj učinkuje enako kot varikina, ne?)  in pečejo kolačke. Najboljše pri njih je to, da se jim košarice povečajo iz velikosti A do D samo s pritiskom na daljinca. Prav zares so mi všeč.  Zdaj pa catch: verjamem, da ima vsaka punca v glavi neko podobo sebe, kakršna bi rada bila. Sama sem dolga leta trdila, da vse ženske nekje globoko v sebi hočemo biti Carmen. Kar prinese s sabo dobršno mero nemogočosti, zajebanosti, čustvene pohabljenosti in nevroze. Ampak je nekako kul. Ker smo v bistvu deviantne, in vsej osebnostni katastrofalnosti navkljub  ga omrežimo  in ga povrhu vsega še spremenimo. In se same sebi zdimo neskončno kul. Saj potem jokcamo, ker smo se zajebale.  In potem lahko gremo s frendicami na pir in škatlo čikov in smo še malo bolj zafrustrirane in se počutimo nekako bolj “filmske”.  (Evo, smo že pri prejšnjem zapisu!) Male Scarlett O’Hare. Objokane, z razmazano šminko in divjo frizuro, ampak tako leeepe v svoji tragiki.

Klasična všečnost moškemu je pase. In izgleda, da je naši najdražji niti ne pogrešajo preveč. Priznam, tudi sama se bolj palim nase, če se predstavim sebi kot tista, ki je malo “svoja”, z vsemi frustri vred. In smo spet pri mojih dragih cigaretih, ki me definirajo, ker je moja škatlica moj fetiš, in ker sem v končni fazi začela kaditi zato, ker so se mi zdeli kadilci tako zelo uncool. Saj se mi še vedno zdijo, ampak zdaj vem, da to ni res. Jebiga, nekaj je vedeti, nekaj drugega pa je mnenje. Ampak vsaj da so bivši kadilci. Kupim.

Paradoks: kljub naši podobi, ki jo želimo imeti o sebi, tolče ven tista druga, stepfordska. Poskrbeti za svojega moškega. Sicer ne vedno popolnoma urejena, seveda me mora ljubiti tudi v trenirki, nepočesano.  Vsake toliko pa nas zgrabi, da bi se RES uredile in mu ponudile tisto popolno pito, ravno zaradi tega, ker to naši divji pol fiktivni samopodobi sploh ne škodi. Pa naj delajo parodij na to, kolikor hočejo.

Spet ta zadnja

6 komentarjev 28.04.2007 15:20 aitana

Ki je izvedela za bloganje. In za bloge.

Ampak zdaj vem in to absolutno podpira mojo domnevo, da smo se znašli v krizi. (Še dobro, da se istočasno kot blogerjem, pridružujem tudi bradatim zafrustriranim družbenim kritikom. Dve muhi na en mah.)

In sicer:  kriza zato, ker so zvezde umrle. Z njimi pa Hollywood, pa naj reče kdorkoli karkoli hoče. V glavnem, danes smo vsi lahko pomembni in vsi smo zvezde in res je, domet ni več domet. Identifikacija z nečim velikim in lepim in pravljičnim se je umaknila identifikaciji z bedo in slabim okusom, zato so zvezdniki danes “z ulice”, lepotice “skoraj takšne kot ti” (ok, nekatere so grše in imajo še večjo rit. Samo to je moderno, dontcha worry!),  glasbeniki pa nimajo pojma o glasbi. Point vsega tega: masa se tolaži z mislijo, da so sanje na dosegu roke. In sanje so se približale, da zadovoljijo maso, ki se ji pač ne da, ampak bi vseeno. Se ji ne ljubi preveč razmišljati in biti presežek, ampak pomembni pa bi bili.  Ker sori, Elizabeth Taylor pač ne more biti vsaka,  z Beyonce smo pa že bližje… Da ne govorim o malih blond pojavah, ki se zvijajo po MTVju. Dajte si sfrizirat in namazat najbližjo sosedo, pa je tu!

Dovolj o krizi; kar hočem povedati je to, da je bloganje tudi del tega-”jaz bi bla pomembna pa jaz sem tudi lahko zvezda in svet neskončno zanima to, kar imam povedati”. Ampak je vseeno fino. Čeprav si zadnja, ki izveš, da obstaja blog.